Ah, ta matematika … je pogost vzdih med učenci in dijaki. Tega ne znam. Nikoli ne bom znal(a).
Ja, matematika je lahko zahtevna, hkrati pa je tudi zelo logična in enostavna. Samo lotiti se je treba na pravi način. Temelj tega pa je vadba.
Učenci in dijaki, pa tudi njihovi starši, mi pogosto povedo, da nekje do šestega ali sedmega razreda ni bilo nobenih težav z matematiko, tam pa se je naenkrat kar zaustavilo. Le kje tiči razlog?
Kot sem že zapisala je v bistvu matematika zelo logična in temelji na številnih pravilih. Teh pravil je iz leta v leto več. Od tega, da se najprej učimo številke in preproste računske operacije do prvega malo tršega oreha – poštevanke. Poštevanka je tudi eden izmed največjih izzivov, s katerimi se srečujejo učenci in dijaki. In čeprav se je učenci naučijo že v tretjem razredu osnovne šole in to običajno kot dril, saj je poznavanje poštevanke ena izmed osnov matematike, se kot inštruktorica matematike kar naprej srečujem z mladostniki, ki poštevanke ne znajo. Pa naj bo to učenec višjega letnika ali dijak srednje šole, prej ali slej se pokaže, da to znanje ni dovolj utrjeno.
In seveda, pri matematiki smo se skozi leta sistematično učili pravila, v višji letnikih osnovne šole in srednji šoli pa je pričakovano, da jih mladostniki že znajo uporabiti in upoštevajo tudi pravilni prednostni red posameznih računskih operacij. Slabo predznanje iz osnovne šole nosi s seboj tudi težje sledenje pouku v srednji šoli, saj se snov dopolnjuje in nadgrajuje. Prav to je eden najpogostejših razlogov za negativne ocene in številne stiske.
Drugi izziv, ki ga opažam pri svojih učencih, je pomanjkanje vztrajnosti oziroma iskanje bližnjic. Pogosto skupaj s površnostjo. Pri matematiki žal »na hitro« ne gre. Potrebna je postopnost in veliko, res veliko vaje in vaje. Večkrat so mi dijaki že rekli, da je lahko meni, ker znam. Seveda sem na lep način pojasnila, da je moje znanje rezultat številnih rešenih primerov. Svojim fantom in dekletom tako vedno pravim, da le nekaj rešenih primerov še ne pomeni, da stvar že obvladajo. In, če nam nekaj ne gre, je tisto potrebno še večkrat vaditi. Odnehati je najlažje. Domača naloga ni namenjena »kraji« prostega časa, ampak je priložnost, da to, kar smo slišali in zapisali v šoli, doma preko dodatnih primerov še utrdimo.
Tretji izziv pa predstavljajo prepričanja, ki nič kaj ne pomagajo k matematičnemu znanju. Niti k samozavesti. Najpogosteje slišim, da učitelj ne zna razlagati ali da mu/ji matematika že v osnovni šoli ni šla. Slišala sem tudi že, da tudi njihovi starši niso za matematiko, pa da tega itak nikoli ne bodo znali … pa še kaj bi se našlo. Zakaj bi se trudil, če že vnaprej vem, da ne bom uspel? To je le nekaj priročnih »navodil«, ki pomagajo matematiko (ali katerikoli drugi predmet) brez slabe vesti postaviti na stran.
Čeprav sem inštruktorica matematike, še zdaleč ne zagovarjam stalnega inštruiranja. Sama poleg razlage snovi želim učence in dijake predvsem naučiti, kako si pri učenju in utrjevanju naučenega lahko sami pomagajo. Pet glavnih poudarkov lahko strnem v naslednje točke.
- Pri pouku poslušam in si zapisujem, doma grem še enkrat čez primere iz šole.
- Matematična pravila si zapisujem na kartončke. Take učne kartice so mi v pomoč pri reševanju nalog. Obenem si gradim bazen pripomočkov – škatlo z učnim orodjem.
- Če nečesa ne razumem (in si ne upam vprašati učitelja) lahko za pomoč vprašam sošolce ali si preberem razlago v učbeniku/zbirki vaj. Šele potem poiščem video razlago na svetovnem spletu.
- Domača naloga je namenjena utrjevanju znanja. Če se rezultat(i) ne ujema(jo) z rešitvami, grem še enkrat skozi primer(e) in poskušam ugotoviti napako. S prepisovanjem naloge od sošolcev se snovi ne naučim.
- Vaja dela mojstra. Več kot vadim, hitreje bom pri preverjanju in ocenjevanju prepoznal(a), katera pravila uporabiti.
Za konec pa še nekaj resničnih zgodb mojih mladostnikov.
»Danes sem na tablo moral rešiti to *nalogo z vstopnicami. Je bila profesorica prepričana, da sem jo prepisal. Sem ji povedal, da ste mi pokazala, kako se to naredi, pa ni verjela, da sem to res rešil sam. Ko sem prav rešil na tablo, me je pohvalila pred celim razredom. Sem se prav fajn počutil.«
(M., *sistemi linearnih enačb)
»Naredil sem. Matematiko sem danes popravil. Pa si nisem mislil, da bo šlo čez. Zdaj grem lahko na zaključni izpit. Hvala, da ste me preganjala in z mano delala naloge.«
( T., celotna snov tretjega letnika SPI)
»Bi imeli danes mogoče kaj časa? Jutri pišemo test, bi mi lahko prosim pomagali pri geometriji? Saj vem, da je zadnjo minuto, samo par nalog ne znam rešiti. Sem vprašal tudi že L., a tudi on ne zna. Saj ostalo sem rešil in bi samo malo preveril.« (C., drugi letnik SPI, dijak me je pričakal s kupom listov z rešenimi primeri … ko sem prvič delala z njim, je bil to fant, ki ni rešil niti enega računa, če nisem sedela poleg)
»Ne razumem, kaj je tukaj narobe. Saj sem prav rešil, pa mi ni dala vseh točk. OK, pogledamo, ja kvadratno enačbo si rešil pravilno, si pa pozabil še napisati, kaj so rešitve. V štartu imaš X2 + X = 12, si preložil in uporabil vietovo pravilo in prav dobil (x + 4)(x – 3) = 0, se pravi x1 = -4 in x2 = 3. To sta možni rešitvi, saj potrebuješ zapisati, pri katerih x je rešitev enačbe nič. Zdaj pa moraš narediti še preizkus, ali to res drži. Torej, namesto X najprej v začetno enačbo zapiši x1 in izračunaj, potem pa preveri še za x2. Ah, ma v tem je štos!«
(R., drugi letnik SSI)