Zvedavi um na današnji dan praznuje prvo obletnico delovanja in ob tej priliki bi z vami želela podeliti modrosti, ki so me še posebej nagovorile in še kako zelo sovpadajo z mojim poslanstvom. Ponosna sem na pot, ki sem jo v tem letu prehodila in hvaležna za vse čudovite posameznike, ki sem jih na njej srečala.

Na prehodu v leto 2025 sem v roke prijela knjigo Vrnitev Mladega princa (avtor Alejandro G. Roemmers), ki sem jo imela že nekaj časa na bralnem seznamu. Glede na to, da je v napovedniku knjige zapisano, da tudi princi z oddaljenih planetov sčasoma odrastejo, me je zanimalo, ali in kako se Saint-Exupéry-jev Mali princ, ki je zdaj z novim delom nekaj let starejši, sooča z enakimi ali podobnimi dilemami kot mladostniki, ki jih dnevno srečujem tekom svojega dela. Kot profesorica in coachinja najstnike podpiram v doseganju njihovih ciljev, v načrtovanju korakov na poti in prevzemanju odgovornosti. A da lahko pride do rešitve, mora posameznik najprej ugotoviti, kje se pojavlja ovira oziroma definirati problem.

Na tem mestu bi vam želela predstaviti izseke iz knjige, razmišljanja Alejandra in njegovega sopotnika Mladega princa, ki se nanašajo prav na prej zapisano.

 

Torej, kaj je problem?

…

»Kaj točno pomeni problem?«

Mislil sem, da je vprašanje ironično, pa sem se nasmehnil.

»Kaj pomeni problem?« je znova vprašal. Spoznal sem, da res pričakuje odgovor. Še vedno pa sem bil presenečen nad tem odzivom in sem pomislil, da mogoče nisem prav razumel vprašanja.

»Problem, problème …« sem navedel isto besedo še v nekaj drugih jezikih, čeprav v vseh zveni bolj ali manj enako.

»Besedo sem že slišal,« me je ustavil. Ampak a mi lahko poveš, kaj pomeni?«

Zaman sem se trudil spomniti enciklopedične definicije problema; presenečen sem bil, da na tem svetu, prepolnem problemov, živi najstnik, ki se s tem pojmom še ni srečal. Nazadnje, ko sem videl, da ne bom ušel njegovemu predirnemu pogledu, sem poskusil sam sestaviti svojo razlago.

»Problem je kot vrata, za katera nimaš ključa.«

»In kaj narediš, ko se znajdeš pred problemom?« je vprašal fant. Čeprav je bil s pogledom še vedno zazrt v daljavo, sem imel občutek, da ga pogovor čedalje bolj zanima.

»No, najprej moraš preveriti, ali je problem res tvoj, ali te ovira na tvoji lastni poti.«

»To je bistveno, »sem pristavil. »Veliko ljudi se namreč vtika v zadeve drugih, čeprav jih ti niso prosili za pomoč. Tako zapravljajo čas, tratijo svoje moči in ne dovolijo drugim, da najdejo svoje rešitve.«

Opazil sem, da ob tej očitni resnici, ki jo številni odrasli tako težko sprejmejo, prikimava.

»Kaj pa, če je problem tvoj?« je vprašal in me pogledal.

»V tem primeru moraš najti pravi ključ, potem pa ga moraš pravilno vstaviti v ključavnico.«

»Sliši se preprosto,« je rekel in besede pospremil z zgovornim gibom.

»Pa ni,« sem odgovoril. »Nekateri ljudje ne najdejo ključa, pa ne zato, ker ne bi imeli domišljije, temveč zato, ker nočejo dvakrat ali trikrat preizkusiti ključev, ki jih imajo pri sebi, včasih pa sploh ne poskusijo. Radi bi, da b jim kdo drug dal ključ v roko ali, kar je še huje, da jim pride odpret vrata.«

»Pa vsem uspe odpreti vrata?«

»Če si prepričan, da zmoreš, ti bo najverjetneje uspelo. Če pa misliš, da ne moreš, ti skoraj gotovo ne bo.«

…

In prav v kontekstu zadnje povedi, je tisto, kar s strani mladostnikov največkrat slišim. »Ne zmorem. Ne bo mi uspelo. Nimam dovolj časa…«. Torej se začnemo pogovarjati o omejujočih prepričanjih in jih na podlagi njihovih preteklih izkušenj tudi rahljati. Potem pa je čas za akcijo, čas za spopad s težavo.

 

Ali so težave lahko tudi koristne?

…

»Rekel si,« je nadaljeval in se presedel, »da ni zadosti imeti ključ, ampak ga je treba znati tudi pravilno uporabiti. Kako pa naj najdem pravilni način uporabe?«

»Ja, tako je,« sem začel, že poživljen z novimi močmi in z gibi poudarjal besede.

»Problem najbolje rešiš tako, da ga ne jemlješ kot problem, temveč samo kot težavo ali izziv. Seveda ovira ostane enaka, ampak, če nanjo gledaš pozitivno, ti to izostri um in utre pot k rešitvam. Hvaležen bodi Božji previdnosti, da od časa do časa naletiš na težave.«

»Hvaležen za težave?« je nejeverno vprašal.

»Ja, ker zaradi njih lahko rasteš in se vzpenjaš na svoji poti popolnosti. Tako kot veter krepi korenine, da se drevo laže obdrži pokonci. Če boš ovire v svojem življenju gledal v pozitivni luči, boš zapravil manj časa za pritoževanje in polnejše živel.«

Ko sem videl, da me fant posluša, sem nadaljeval: »Pa še nekaj lahko storiš, ko naletiš na težavo – oglej si jo z različnih kotov oziroma jo razkosaj na več manjših težav.«

…

»Včasih boš ugotovil, da ovira izgine, če spremeniš zorni kot, ker je pogosta težava le v nas samih, namreč v našem togem in kratkovidnem pogledu na dogajanje.«

»Težava je v nas?« je nejeverno ponovil in se ob tem zagledal nekam v svoj popek.

»Večinoma, ja,« sem odgovoril. »Ampak tudi rešitev je v nas. Svet idej in čustev povleče za sabo stvarni svet. Kot si stvari predstavljaš, tako se ti bodo verjetno dogajale. Do določene mere si človek sam ustvarja resničnost, ki ga obdaja – kot bi bil majhen bog svojega okolja.«

…

 

Posamezniki res vidimo najprej stvari takšne, kakršne so v našem svetu. V nevrolingvističnem programiranju (NLP) je eno izmed temeljnih načel, da imajo posamezniki različne modele sveta. Bolj preprosto povedano to pomeni, da na neko situacijo, dogodek, pojem … posamezniki gledamo različno oziroma ga vsak izmed nas dojame na podlagi svojih preteklih izkušenj. In tudi ko naletimo na težavo, je prav pogovor z nekom lahko tisti kamenček v mozaiku, ki nas na poti k cilju premakne naprej.

 

Življenje kot proces učenja?

…

»Če mene vprašaš,« sem odgovoril, »je življenje eno samo učenje. Vse, kar se zgodi, ima pomen za človeka, ki to doživi. Bolj ko je razvita naša zavest, lažje izluščimo notranji pomen tistega, kar se nam dogaja. Včasih nas bolečina in bolezen, ki ju zavračamo, lahko duhovno obogatita. Zato pa, naj bo tvoja usoda kakršna koli že, moraš biti življenju hvaležen, ker ti je ponudilo to priložnost za razvoj.  Usoda vedno najde način, da nas nauči tistega, čemur se najbolj upiramo, kar smo najmanj voljni sprejeti.«

»Kaj je usoda? Sliši se kot zelo stroga učiteljica …« je zamišljeno rekel fant.

»Pa se jo da spremeniti?« je vprašal, čedalje bolj zbegano.

»Ja,« sem kratko odgovoril, čeprav sem vedel, da je v knjižnicah po vsej Zemlji na tisoče knjig, ki zaman iščejo dokončen odgovor na to vprašanje.

Ker me je fant še naprej zbegano gledal, sem se odločil za nazorno primero.

»Predstavljaj si, da si reka, ki mora neizprosno naprej. Ko tečeš skozi gore, poskušaš najti pot najmanjšega odpora. Težave,« sem nadaljeval, »so kot kamenje na tvoji poti. Če ga nosiš s sabo, se bo nazadnje nagrmadilo v jez, ki bo zavrl tvoj korak. Če pa sproti premagaš kamen za kamnom, bo tvoj tok stanoviten, tvoja voda pa bistra – ob vsakem stiku s kamnom se bo bolj lesketala. Lahko se zgodi, da se boš čutil krivega in nevrednega tolikšne prosojnosti, pa boš poskušal skaliti svoje vodovje. Morda se boš polenil, se predolgo mudil na ravnicah in nazadnje zastal. Ali pa boš postal predrzen in v slapu strmoglavil po strmem pobočju; ali pa zabredel v blodnjak grap, kjer se boš nazadnje izgubil. Mogoče ti bo duša otrdela v led; ali pa bo svežina tvojega ljubečega dotika ugasnila med puščavskimi fatamorganami.«

»Če bi bil reka, ne bi rad zmrznil, pa tudi umrl v puščavi ne,« je priznal.

»Torej neguj čistost, pa boš prosojen; goji darežljivost, pa bo vse okoli tebe rodovitnejše; prenovi se, pa bo tvoja svežina pogasila žejo, koder boš hodil; zaupaj svojim idealom, pa boš navdihoval druge; zavedaj se svoje biti, pa boš predramil druge. Živi smotrno, z določenim namenom, pa boš uresničil svojo usodo.«

Umolknil sem, in v tišini sta najina pogleda segla v daljave, čez daljne ravnice, in se počasi vzpenjala do modrih prikazni Andov.

…

 

Dragi bralci, ste pripravljeni nadaljevati svojo pot k uresničitvi vaših sanj? Verjamete, da jih lahko dosežete? Sama zaupam, da zmorete.

 

Besedilo v poševnem tisku je vzeto iz knjige  Roemmers, Alejandro G.: Vrnitev Mladega princa, Založba Družina, Ljubljana 2020.